Prihod na Bali, oktober 2012

Že kar nekaj časa je minilo od najinega potovanja na Bali in dokler so spomini še vsaj malo živi, bi rada opisala najino pot.

Bali je otok, upravna provinca Republike Indonezije. Na njem živi 3,5 milijona ljudi hindujske vere. Ostali Indonezijci so pretežno muslimani. Otok je velik kot 1/4 Slovenije, pretežno gorat in vulkanskega izvora. 

Na Baliju sva bila od 30. septembra do 8. oktobra. Pot je bila naporna, ker sva iz Šanghaja letela najprej v Korejo in potem naprej na Bali. Na denpasarskem letališču sva pristala pozno zvečer, na hitro opravila z obveznostmi ob prestopu meje in k sreči naju je že čakal šofer. Po poti proti Ubudu sva dobila občutek, da je Bali povsem drugačen od vsega kar sva videla do sedaj. Njihova arhitektura, ceste, prometni predpisi, prijaznost, nasmehi, znanje angleščine, vse naju je presenečalo. Po približno uri vožnje smo prispeli. To noč in še 5 naslednjih sva spala v lepo urejenem, mirnem, majhnem resortu Villa Semana, mogoče le malo odročnem, vendar so imeli organiziran prevoz vsako uro, tako da nisva imela težav.

Villa Semana

Ubud sestavlja 14 manjših vasi, ki so organizirane v vaške skupnosti. Mesto se zažira v divjo naravo, terasasta riževa polja, reke in bližnje vasi, ki še vedno živijo ustaljeni ritem, ki jim ga narekujejo navade, družine ter verski običaji in ne turisti. Zaradi njegove lege je dobro izhodišče za izlete po Baliju. V centru mesta je ogromno templjev, hotelov, restavracij, galerij, trgovin s spominki, predvsem pa gužva, preveč prometa in kaos. Pozna se mu slava, ki jo je mesto dobilo s pomočjo knjige in filma Jej, moli, ljubi, kjer Julia Roberts ravno v Ubudu preživlja zadnje trenutke njenega prečiščenja. Tudi na ta račun se je razcvetela ponudba vseh mogočih zdravilcev.

Ta dan sva si ogledala še Ubud Monkey Forest. To je tropski park s templji in štirimi velikimi družinami opic - makakov. Makaki z veseljem jemljejo hrano turistom in skačejo nanje, vendar naj bi prenašali tudi bolezni.