Že en teden boleham in čakam boljše čase. Tokrat mi bolezen ni pomoč pri nobeni pavzi, pri nobeni priložnosti za odklop. Ponavadi ni tako, ponavadi se prve dneve skoraj veselim tega, da si lahko vzamem nekaj časa zase. Ko sem bila še majhna in mlada sem bila verjetno preveč zdrava, zato mi je očitno ostala ta želja, da si lahko nekaj dni v postelji brez obveznosti. Spomnim se, da sem nekega dne v osnovni šoli razmišljala, da že leta nisem bila doma zaradi bolezni in to se mi je zdelo nekaj tragičnega, skrajno nepravičnega.

Medtem življenje teče naprej. Vrnila sva se iz Vietnama, pričakala kitajsko novo leto, vstopila v leto kače, ki mede napovedovalce prihodnosti, saj je leto kače v preteklosti prineslo že zelo pozitivne dogodke, pa tudi negativne, preživela sva bombardiranje petard prvih 15 dni novega leta, ko so Kitajci svoje prihranke neumorno metali v zrak in to predvsem podnevi.

Začel se je nov semester kitajščine, z vso radovednostjo, željo po znanju, živčnostjo, slabo voljo, ki jo študij prinaša. Spoznavanje Korejcev, Japoncev in drugih Azijatov, ki jim kitajske pismenke ležijo veliko bolj kot meni, je vedno povezano z malo nerodnosti zaradi njihovega slabega znanja angleščine, moje nevoščljivosti in spominjanja mladih študentskih dni. 

Čutiti pa je tudi prve znake pomladi. Končno so se dnevi občutno podaljšali, stopinje se čez dan dvignejo tudi nad 20, sonce vidimo že kar nekaj dni. Kitajci predvsem otroke seveda še vedno oblačijo v toliko plasti, da je njihovo gibanje omejeno na najnujnejše horizontalne zasuke. Otroške hlače imajo tudi pozimi med korakom velik razporek, saj večina ne uporablja plenic, kar je za ekologijo sveta nekaj zelo dobrega, nam pa večkrat prinaša neprijetna presenečenja. Ampak tudi to je Kitajska.