Že en teden boleham in čakam boljše čase. Tokrat mi bolezen ni pomoč pri nobeni pavzi, pri nobeni priložnosti za odklop. Ponavadi ni tako, ponavadi se prve dneve skoraj veselim tega, da si lahko vzamem nekaj časa zase. Ko sem bila še majhna in mlada sem bila verjetno preveč zdrava, zato mi je očitno ostala ta želja, da si lahko nekaj dni v postelji brez obveznosti. Spomnim se, da sem nekega dne v osnovni šoli razmišljala, da že leta nisem bila doma zaradi bolezni in to se mi je zdelo nekaj tragičnega, skrajno nepravičnega.

Medtem življenje teče naprej. Vrnila sva se iz Vietnama, pričakala kitajsko novo leto, vstopila v leto kače, ki mede napovedovalce prihodnosti, saj je leto kače v preteklosti prineslo že zelo pozitivne dogodke, pa tudi negativne, preživela sva bombardiranje petard prvih 15 dni novega leta, ko so Kitajci svoje prihranke neumorno metali v zrak in to predvsem podnevi.

Začel se je nov semester kitajščine, z vso radovednostjo, željo po znanju, živčnostjo, slabo voljo, ki jo študij prinaša. Spoznavanje Korejcev, Japoncev in drugih Azijatov, ki jim kitajske pismenke ležijo veliko bolj kot meni, je vedno povezano z malo nerodnosti zaradi njihovega slabega znanja angleščine, moje nevoščljivosti in spominjanja mladih študentskih dni. 

Čutiti pa je tudi prve znake pomladi. Končno so se dnevi občutno podaljšali, stopinje se čez dan dvignejo tudi nad 20, sonce vidimo že kar nekaj dni. Kitajci predvsem otroke seveda še vedno oblačijo v toliko plasti, da je njihovo gibanje omejeno na najnujnejše horizontalne zasuke. Otroške hlače imajo tudi pozimi med korakom velik razporek, saj večina ne uporablja plenic, kar je za ekologijo sveta nekaj zelo dobrega, nam pa večkrat prinaša neprijetna presenečenja. Ampak tudi to je Kitajska.

Danes ima Marjanca rojstni dan!

Danes je poseben dan.

Doma smo vedno tekmovali kdo bo slavljencu prvi čestital. Ponavadi je zmagal tata, verjetno tudi zato, ker mu mama ni hotela vzeti te časti. Odkar sem na Kitajskem je ta boj že vnaprej obsojen na poraz, telefonska voščila pa tudi težko ustvarijo praznično vzdušje in se bolj kažejo na daljavo med nami. Takrat najbolj čutim to, da oni živijo svoja življenja tudi brez mene.

Zato, draga Marjanca, from China with love!

Balijski Indijski ocean

Za naslednja dva dni sva imela rezerviran hotel nekje južno od Kute. V imenu je bilo nekaj v zvezi s klifom, kar naju je prepričalo, da bo nekje ob morju. Ko sva pa zagledala kaj nama ta hotel nudi za ne prav nizko ceno: spanje nad pujsi, kokošmi, daleč od mesta, plaže in Indijskega oceana, sva se takoj odpravila naprej proti jugu do Jimbarana. Mestece je majhno, znano kot Beverly Hills Balija zaradi pregrešno dragih hotelov, med njimi tudi Four Seasons Jimbaran Resort, ki vedno zaseda prva mesta na lestvici najboljših resortov na svetu, žal pa je tudi cena temu primerna (vsaj 500 evrov na noč), zato se nekako nisva odločila za to opcijo. Ta dan sva izkoristila za počitek, iskanje novega hotela in enkratno večerjo ob sončnem zahodu. Odlične školjke in ribe na žaru, za katerega oglje pripravijo iz kokosov. 

V ozadju Four Season

Večerja na plaži

Po večerji sva se odpravila na skrajni jug, na Bukit Peninsulo v simpatičen hotel. Kraj je raj za surfanje na valovih, plaža je kar lepa, vlada pa tipično ozračje za surfarske kraje. Lagodno življenje in čakanje na pravi val. 

Prej

Potem

Zvečer sva se z najetim motorjem še malo popeljala po otoku med zanimive ribiške vasice.

Tik pred odhodom sva si v Uluwatu templju ogledala ples kecak, opičji ples. Plesanje je podobno ostalim balijskim plesom, zanima je spremljava ki jo poje zbor: stalno ponavljajo besedo "kecak".

Slovo od tega otoka, tako drugačnega, zanimivega, z naravo, ki se prepotentno zažira v vasi in turistične resorte, s tako zelenimi riževimi polji, da kar bolijo oči, s kipi bogov, obloženih z darovi, za katerih pripravo ženske porabijo večino dneva, za nasmehe, ki jih delijo vsi, ki jih srečah, za procesije ljudi po cestah, ki se oblečeni v tradicionalna oblačila skupaj odpravljajo na verska praznovanja. 

Promet

Bali vzhodni del

Naslednjega dne sva se odpravila na vzhod, najprej v tempelj Pura Goa Lawah, ki je bil zgrajen leta 1007. Danes nima več takega pomena kot nekoč, turistična atrakcija je postal predvsem zaradi tisočih netopirjev, ki živijo v jami ob templju in iz te jame naj bi se nadaljeval predor do 30 kilometrov oddaljenega naslednjega templja. Nič posebnega.

Ob templju je obala s črnim peskom vulkanskega izvora

In končno sva zagledala morje. Popolno razočaranje. Zaradi morja se res ne splača hodit na Bali, čeprav se ta pravi surfači na valovih verjetno z mano ne bi strinjali. Na okusnem in zdravem kosilu sva se ustavila v Candidasi.

Malo naprej sva si pogledala vodno palačo Tirta Gangga, kar dobesedno pomeni "voda iz reke Gangeš". Zgrajena je bila leta 1946 za poletni oddih plemstva, kasneje poškodovana zaradi potresa in prenovljena. Kompleks zajema bazene, vodnjake, mostove, vrtove, kipe in je vsekakor vreden postanka.

Pot sva po nadležnih ovinkih in lepi, zeleni okolici nadaljevala do mirnega, nič turističnega ribiškega mesta Amed. Malo ljudi, domačini, ki živijo po starem, vonj po prašičih na plaži... vse ima svoj čar. S plaže se je  iz oblakov videla najvišja gora na Baliju in peti najvišji vulkan v Indoneziji, gora Agung, visoka 3142 metrov.

Okolica Ameda

V oblakih gora Agung

Kmetija na plaži

Pridelovanje soli...

... in prodaja soli

Iz Ameda sva se vrnila proti Ubudu. Pot nazaj je bila dolga in kot vožnja po toboganu, pravi izziv za želodec. Šofer naju je peljal po dolini in takrat sva videla najlepšo naravo na otoku povezano z neagresivno pridelavo sadja in zelenjave. Žal je bilo že pozno, zato slike ne dajo pravega občutka. 

Osrednji del Balija

Naslednja dva dni sva v najinem hotelu najela avto s šoferjem, ki naju je vozil po otoku. Promet po otoku je gost, ogromno je motorjev in ceste so ozke. Prometne nesreče so glavni razlog za smrt Balijcev. Glede na vse te podatke odločitev ni bila težka. Odločila sva se za dve turi. Prva je bila v osrednjem Baliju, druga proti vzhodu otoka. V vse templje sva morava vstopati primerno oblečena, običajno v sarong, ki ga je imel že pripravljenega v avtu najin šofer, in bosa. Najprej sva se ustavila 2 kilometra jugovzhodno od Ubuda v Goa Gajah (Elephant Cave). Glavna znamenitost kraja je jama iz 11. stoletja, nad njenim vhodom je v skalo vklesan demon, ki spominja na slona, od tod verjetno ime. Notranjost jame ni nič posebnega.

Ob naslednjem postanku sva se po 371 stopnicah spustila v Gunung Kawi (Poet mountain), tempelj iz 11. stoletja, kjer naj bi bil po eni izmed teorij pokopan kralj Anak Wungsu in njegove številne žene ter nekaj konkubin, ki so morale narediti samomor, ko je kralj umrl. Poleg templja je zelo slikovita tudi pot navzdol (navzgor nekoliko manj) ob riževih poljih, reki,...

Ženske nosijo kamenje v košarah na glavi, ker v dolini ob reki Pakerisan moški zidajo zid.

 

Petelinji boji so žal še vedno del življenja Balijcev.

Domačini živijo običajno življenje ob radovednih pogledih turistov.

Naslednjič smo se ustavili blizu Gunung Kawi-ja, kjer je Tirta Empul, tempelj zgrajen leta 926, z najsvetejšim vodnim izvirom na Baliju. Domačini darujejo svoje darove, ponavadi hrano, in se okopajo v velikih bazenih svete vode (obred melukat), ki naj bi prinesla fizično in duhovno očiščenje ter večno mladost.

Prinašanje darov v lepo okrašenih košarah

Zbranost ob skupni meditaciji, zadaj tedung dežniki

Gamelan orkester.

Naprej proti severu je vas Penelokan z lepim pogledom na 1717 metrov visok in še delujoč vulkan Batur s kraterjem premera 13 kilometrov in jezero Batur. Ogromno restavracij ob glavni cesti nudi bolj ali manj okusno hrano, vsem je pa skupen razgled. Domačini ponujajo spominke in so pri tem zelo trmasti, nižje ob glavni cesti prodajalci ponujajo okusno sadje, predvsem pomaranče, pridelane v regiji.

Restavracije na pobočju. Varne?

Kopi luwak je kava, pridelana iz zrn, ki jih iztrebijo cibetovke. Prebava semen v teh živalih jim doda posebno aromo, pa tudi ceno, ki lahko doseže 170$ za pol kilograma. Ogledala sva si proces pridelovanja te kave, seveda le tisti del po pobiranju iztrebkov.

Kavovec

Prestrašena  cibetovka, ki so jo grdo zbudili, da bi si jo turisti lahko ogledali.

Prebavljeno zrnje kave

Praženje kave

Ta dan je bil že prepoln dogodivščin, zato sva se odpravila nazaj proti Ubudu, vmes pa si pogledala še riževa polja in domačine, ki delajo na njih. Turisti jih gledamo kot atrakcije, jih slikamo kot živali v živalskem vrtu, oni pa le opravljajo svoje delo kot da nas ni. 

Tista roka, ki maha iz sence spodnje hišice, je moja.

Očitno ni bilo dovolj grmov za se skrit

Zvečer sva šla na koncert. V Ubudu je kar nekaj krajev, kjer lahko poslušaš tradicionalno glasbo in gledaš tradicionalne plese Balija. Izkušnja je bila več kot vredna denarja in časa, ki sva ga za to namenila. Ogledala sva si "ples z očmi", kjer so pomembna sestavine predstave zavijanje z očmi, prsti roke upognjenimi navzven in nenavadno premikanje, balinezijska glasba je pa tudi zgodba zase.