Naslednjega dne sva se odpravila na vzhod, najprej v tempelj Pura Goa Lawah, ki je bil zgrajen leta 1007. Danes nima več takega pomena kot nekoč, turistična atrakcija je postal predvsem zaradi tisočih netopirjev, ki živijo v jami ob templju in iz te jame naj bi se nadaljeval predor do 30 kilometrov oddaljenega naslednjega templja. Nič posebnega.
 |
| Ob templju je obala s črnim peskom vulkanskega izvora |
In končno sva zagledala morje. Popolno razočaranje. Zaradi morja se res ne splača hodit na Bali, čeprav se ta pravi surfači na valovih verjetno z mano ne bi strinjali. Na okusnem in zdravem kosilu sva se ustavila v Candidasi.
Malo naprej sva si pogledala vodno palačo Tirta Gangga, kar dobesedno pomeni "voda iz reke Gangeš". Zgrajena je bila leta 1946 za poletni oddih plemstva, kasneje poškodovana zaradi potresa in prenovljena. Kompleks zajema bazene, vodnjake, mostove, vrtove, kipe in je vsekakor vreden postanka.
Pot sva po nadležnih ovinkih in lepi, zeleni okolici nadaljevala do mirnega, nič turističnega ribiškega mesta Amed. Malo ljudi, domačini, ki živijo po starem, vonj po prašičih na plaži... vse ima svoj čar. S plaže se je iz oblakov videla najvišja gora na Baliju in peti najvišji vulkan v Indoneziji, gora Agung, visoka 3142 metrov.
 |
| Okolica Ameda |
 |
| V oblakih gora Agung |
 |
| Kmetija na plaži |
 |
| Pridelovanje soli... |
 |
| ... in prodaja soli |
Iz Ameda sva se vrnila proti Ubudu. Pot nazaj je bila dolga in kot vožnja po toboganu, pravi izziv za želodec. Šofer naju je peljal po dolini in takrat sva videla najlepšo naravo na otoku povezano z neagresivno pridelavo sadja in zelenjave. Žal je bilo že pozno, zato slike ne dajo pravega občutka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar