Danes ima Marjanca rojstni dan!

Danes je poseben dan.

Doma smo vedno tekmovali kdo bo slavljencu prvi čestital. Ponavadi je zmagal tata, verjetno tudi zato, ker mu mama ni hotela vzeti te časti. Odkar sem na Kitajskem je ta boj že vnaprej obsojen na poraz, telefonska voščila pa tudi težko ustvarijo praznično vzdušje in se bolj kažejo na daljavo med nami. Takrat najbolj čutim to, da oni živijo svoja življenja tudi brez mene.

Zato, draga Marjanca, from China with love!

Balijski Indijski ocean

Za naslednja dva dni sva imela rezerviran hotel nekje južno od Kute. V imenu je bilo nekaj v zvezi s klifom, kar naju je prepričalo, da bo nekje ob morju. Ko sva pa zagledala kaj nama ta hotel nudi za ne prav nizko ceno: spanje nad pujsi, kokošmi, daleč od mesta, plaže in Indijskega oceana, sva se takoj odpravila naprej proti jugu do Jimbarana. Mestece je majhno, znano kot Beverly Hills Balija zaradi pregrešno dragih hotelov, med njimi tudi Four Seasons Jimbaran Resort, ki vedno zaseda prva mesta na lestvici najboljših resortov na svetu, žal pa je tudi cena temu primerna (vsaj 500 evrov na noč), zato se nekako nisva odločila za to opcijo. Ta dan sva izkoristila za počitek, iskanje novega hotela in enkratno večerjo ob sončnem zahodu. Odlične školjke in ribe na žaru, za katerega oglje pripravijo iz kokosov. 

V ozadju Four Season

Večerja na plaži

Po večerji sva se odpravila na skrajni jug, na Bukit Peninsulo v simpatičen hotel. Kraj je raj za surfanje na valovih, plaža je kar lepa, vlada pa tipično ozračje za surfarske kraje. Lagodno življenje in čakanje na pravi val. 

Prej

Potem

Zvečer sva se z najetim motorjem še malo popeljala po otoku med zanimive ribiške vasice.

Tik pred odhodom sva si v Uluwatu templju ogledala ples kecak, opičji ples. Plesanje je podobno ostalim balijskim plesom, zanima je spremljava ki jo poje zbor: stalno ponavljajo besedo "kecak".

Slovo od tega otoka, tako drugačnega, zanimivega, z naravo, ki se prepotentno zažira v vasi in turistične resorte, s tako zelenimi riževimi polji, da kar bolijo oči, s kipi bogov, obloženih z darovi, za katerih pripravo ženske porabijo večino dneva, za nasmehe, ki jih delijo vsi, ki jih srečah, za procesije ljudi po cestah, ki se oblečeni v tradicionalna oblačila skupaj odpravljajo na verska praznovanja. 

Promet

Bali vzhodni del

Naslednjega dne sva se odpravila na vzhod, najprej v tempelj Pura Goa Lawah, ki je bil zgrajen leta 1007. Danes nima več takega pomena kot nekoč, turistična atrakcija je postal predvsem zaradi tisočih netopirjev, ki živijo v jami ob templju in iz te jame naj bi se nadaljeval predor do 30 kilometrov oddaljenega naslednjega templja. Nič posebnega.

Ob templju je obala s črnim peskom vulkanskega izvora

In končno sva zagledala morje. Popolno razočaranje. Zaradi morja se res ne splača hodit na Bali, čeprav se ta pravi surfači na valovih verjetno z mano ne bi strinjali. Na okusnem in zdravem kosilu sva se ustavila v Candidasi.

Malo naprej sva si pogledala vodno palačo Tirta Gangga, kar dobesedno pomeni "voda iz reke Gangeš". Zgrajena je bila leta 1946 za poletni oddih plemstva, kasneje poškodovana zaradi potresa in prenovljena. Kompleks zajema bazene, vodnjake, mostove, vrtove, kipe in je vsekakor vreden postanka.

Pot sva po nadležnih ovinkih in lepi, zeleni okolici nadaljevala do mirnega, nič turističnega ribiškega mesta Amed. Malo ljudi, domačini, ki živijo po starem, vonj po prašičih na plaži... vse ima svoj čar. S plaže se je  iz oblakov videla najvišja gora na Baliju in peti najvišji vulkan v Indoneziji, gora Agung, visoka 3142 metrov.

Okolica Ameda

V oblakih gora Agung

Kmetija na plaži

Pridelovanje soli...

... in prodaja soli

Iz Ameda sva se vrnila proti Ubudu. Pot nazaj je bila dolga in kot vožnja po toboganu, pravi izziv za želodec. Šofer naju je peljal po dolini in takrat sva videla najlepšo naravo na otoku povezano z neagresivno pridelavo sadja in zelenjave. Žal je bilo že pozno, zato slike ne dajo pravega občutka.